Družina Dakič Prelc – DELI
Sva starša otroka, ki obiskuje peti razred Francoske šole v Ljubljani. Vse skupaj se je pričelo pred sedmimi leti s pravljičnimi uricami v eni izmed jezikovnih šol, pri iskanju alternativne rešitve da združimo vrtec in jezike, sva z možem odkrila Francoski vrtec in šolo v Ljubljani, ki se v bistvu ne tretira kot vrtec ampak mala šola s pravim učnim programom in vrtčevskim spričevalom, ki je bil najini hčeri sočasno izjemen izziv in izredna motivacija. Nama, kot staršema je bilo všeč, da izobražujejo po francoskem državnem učnem kurikulumu, kar pomeni, da je program standardiziran, enak po celem svetu in pod okriljem države, tako kot je to navada v slovenskem šolskem sistemu saj je to zagotovilo kvalitete, visokega nivoja in kontrole izobraževanja, kar je nama kot staršema zelo pomembno, saj nisva imela prav nobenega namena priti iz dežja pod kap. Deklica se je z jezikom soočila popolnoma samostojno in to od prvega dne vpisa, najprej v vrtcu in kasneje v osnovni šoli kot odlična učenka, izredno rada hodi v šolo, nikoli se ni zgodilo, da zjutraj ne bi želela vstati, prav nasprotno, vsako jutro komaj čaka da gre v šolo in je ob tem srečna in to je to, za kar si tudi jaz kot mama vsako jutro rečem, bravo jaz! In to je tisto, sem globoko prepričana, kar pričakuje in želi večina staršev ne glede na šolo ali vrtec. Ko si v Mestni knjižnici izposodi knjige v slovenščini in francoščini in jih bere enakovredno tekoče, mi poje srce.
Edini problem predstavlja financiranje, saj šolnino in vse ostale stroške plačujemo starši 100% sami, pri tem moram reči, da gre za veliko odrekanja v slovenskih družinah, ki lahko traja tudi desetletje, saj ima večina naših slovenskih staršev povprečne dohodke, zato žal veliko od njih ne zmore dolgoletnega finančnega bremena. Francoske družine, z že itak višjimi dohodki od slovenskih, pa so upravičene da zaprosijo Francosko državo za subvencijo. Tujci imajo možnost, Slovenci v Sloveniji pa ne. Slovenska država je namreč poleg dolgoletnega zanemarjanja, šola je namreč ustanovljena že daljnega l. 1991 (otroci so morali poleg vsakodnevnega redne hoje v šolo, opravljati še instrument šolanja na domu in to samo slovenski, tujci pač ne), Francosko šolo in vrtec uvrstila l. 2016 pod Zakon o mednarodnih šolah in vrtcih, ji s tem po preverbi programa dovolila vpis v razvid a jo istočasno izključila iz sistema preostalih zasebnih slovenskih vrtcev in šol, istočasno pa trem šolam z mednarodnim programom podelila sofinanciranje?! (OŠ Danile Kumar, Evropska šola in program
mednarodne gimnazije Bežigrad). Po našem mnenju je to zelo podobno, kot če bi sprejela za vsak tip zasebnih šol in vrtcev svoj zakon, npr. Zakon o katoliških šolah, Zakon o Montessori šolah … in potem izključujoče vanj uvrstila vse tovrstne vrtce in šole, s še notranjo segregacijo, brez da bi jim istočasno zagotovila enako osnovo kot drugim, slovenskim otrokom pa enake pravice in dolžnosti kot ostalim. Drugo omejitev pa v primeru naše šole in vrtca (seveda ne v vseh mednarodnih) predstavlja jezik, saj je v 3. členu ZOFVI in v Zakonu o vrtcih in v Zakonu o osnovni šoli zapisano, da pouk poteka v slovenskem jeziku, razen na narodnostno mešanih področjih. Glede na to, da je naša država enakopravna članica EU v kateri so vsi jeziki enakopravni in nediskriminatorni, smo starši naše šole globoko prepričani, da bi naša država morala to anomalijo v najkrajšem možnem času odpraviti. Po
svoje je paradoksalno, da (tudi) omejitev predstavlja jezik, v kakšnem jeziku pa naj mednarodna šola uči?! seveda se pa uči tudi v slovenskem jeziku kot je obveza v javnem delu in da denar, ki bi ga država namenila izobraževanju slovenskih otrok, če bi se šolali v slovenskih javnih šolah, ostaja v celoti v državnem proračunu. Tudi naši starši so vestni državljani davkoplačevalci, kaj so potemtakem naši otroci, izbrisani?
Globoko smo prepričani, da bi morali biti vsi zasebni vrtci in šole v RS postavljeni pred enake pravice in dolžnosti, javni del programa pa bi moral biti plačan 100% kot je pritrdilo Ustavno sodišče. Nič več in nič manj. Na tak način, bodo vsi slovenski starši imeli možnost izbire, strogo se zavzemamo proti razslojevanju družbe. Po našem mnenju je edino merilo za vzpostavitev delovanja zasebnega vrtca in šole pedagoški program in nič drugega. Mimogrede šola in vrtec zagotavlja zaposlitev kar nekaj slovenskim diplomiranim francistom in drugim kadrom s področja vzgoje in izobraževanja, je skromna za slovenske razmere, predvsem pa je to šola, brez kakršnega koli elitizma, je komercialni podnajemnik v OŠ Livada, ki je v slovenskem prostoru znana tudi po integraciji otrok iz azila in držav bivše Jugoslavije, kar obenem zagotavlja (so) uporabo telovadnice, laboratorija etc. torej pogoji so
pedagoško popolnoma enako ustrezni. Skrajni čas je, da država zakonodajo o vrtcih in šolah popolnoma prevetri in postavi na novih in sodobno prenovljenih temeljih, po skandinavskem vzoru ter se približa evropskemu povprečju po odstotku zasebnih šol in svojim majhnim slovenskih državljanom šolajočim se na domu, vpisanih v mednarodne vrtce in šole etc. omogoči šolanje pod enakimi pogoji v javnem delu kot vsem ostalim.
Demokratičnost izbire pod enakimi pogoji. Nič več in nič manj, naj se v skrbi in ljubezni do vseh otrok šolajočih se v Sloveniji prelevi iz “mačehe v mamo” oz. v primeru trenutnih odločevalcev iz” očima v
pravega očeta”. Vsi enaki in enakopravni, za skupno dobrobit razvoja državnega (javnega in zasebnega) slovenskega šolstva in vseh naših otrok, za spoštovanje Ustave Republike Slovenije in varovanje temeljev naše (tudi ustavne) demokracije vzpostavljene l. 1991.